Helidonove uspešnice

Kompilacija s sedmih plošč (če eno štejemo dvakrat, ker premore še za pol plošče dodanih novih pesmi), ki jih je Adi Smolar med letoma 1993 in 1998 posnel za založbo Helidon, je, kot je zapisano, zgolj prvi del njegovih uspešnic za to založbo. Res je, Smolar je za Helidon posnel ogromno gradiva, in nekateri albumi, denimo No ja, pa kaj (1993 in 1997), so pravzaprav že sami po sebi “greatest hits”. Po prosluli “avdiciji” v pisarni Helidona in že omenjeni kaseti No ja, pa kaj, je Smolar z zasedbo Leteči potepuhi v studiu Činč posnel dolg niz zdaj že zvečine ponarodelih kantavtorskih poglavij devetdesetih. Sam ga spremljam že od diskografskega začetka, od leta 1989, ko sem pri teti v Ognjišču prebral intervju ob izidu prve kasete Naš svet se pa vrti (1989, 1991), kot gimnazijskemu kantavtorju-začetniku pa je v prvi polovici devetdesetih odprl široka poglavja jezika, za katera do takrat v slovenski popularni glasbi še nismo slišali, vsaj ne na tak način, in potrdil tezo Janeza Menarta, da je vsaka beseda lepa in v poeziji uporabna, če jo znaš postaviti na pravo mesto (zelo podobno je svojčas povedal tudi Kajetan Kovič), hkrati pa je s svojim smislom za humor (samoironijo), podrobnosti in (kar je lahko tudi sinonim za podrobnosti) dar opazovanja na našo kantavtorsko sceno po dolgih letih zatišja vrnil empatijo in potrdil, da je vsaka tema, na videz še tako nepomembna, vredna upesnitve.
Pričujoča plošča te teze potrjuje. Kot je nekoč povedal že Bruce Springsteen, ko so ga vprašali, čemu toliko piše o avtomobilih: “Ne pišem o avtomobilih, ampak o ljudeh, ki so v njih!” To bi se dalo reči tudi za Smolarjeve pesmi, še več, to je njihovo bistvo. Ko si študent, tudi žuriraš, in veliko njegovih zgodnjih pesmi je nastalo iz teh izkušenj. Nato greš v službo, si ustvariš družino, življenje te zapelje kamorkoli že; če ostaneš sam, so te zadeve še toliko manj črnobele. Veliko Smolarjevih pesmi je o samosti ali samoti, ki pa ni nikoli vzrok za obup. Njegov smisel za samoironijo je rodil pesmi, kot so Jaz sem nor, Neprilagojen, Zlo počas, Jaz sem izvisu, J. C. van Damme ali Dvajset ljubic, njegovo satirično (družbeno) pero pesmi, kot so To bo hit, Vse za dober biznis ali Kravata, njegov smisel za “značajevke” pesem Ljubosumnež in njegova kontemplativna narava pesem Naš svet se pa vrti. Vmes nas spomni, da v življenju velja, da ni nobena juha tako vroča, kot se skuha (Tagada) in da je “hiti počasi” včasih bistvena vrlina, ki pomaga preživeti … in tudi še kaj več (Saj se nikamor ne mudi). Dvajset pesmi, izbranih z albumov No ja, pa kaj (1993, 1997 - z dodatki), Neprilagojen (1994), Bognedaj, da bi crknu televizor (1995), Saj te prime - pa te mine (1996), Jaz sem nor (1997) in Od A do S (1998) nam ponuja dober prvi del vpogleda v Smolarjevo ustvarjalnost, v pesmi, ki jih vsi poznamo. Lahko si zapojemo “tagada” in počakamo na nadaljevanje.
Iz zapisa Mateja Krajnca