Flavta

To zvenenje, ki je začetek razumevanja glasbe kot zaporedja zvokov, se je rodilo z zvokom flavte davnega zgodnjega jutra, ko se je najada, ki je bežala pred pohotnim Panom, spremenila v trstiko. V pišu vetra so iz trsta zazveneli blagi in sladki glasovi in Pan si je iz njega urezal piščal. Veter pa je prerasel zgodovino. Po mitološkem izvoru je flavta čuten in vznemirljiv instrument, v svetu, ki nas obdaja, pa je kot otrok nedolžnosti. In če je ta otrok v sodobnem svetu zlorabljen v njegovo korist, se glas izgubi in ga ne slišimo nikoli več. Zato je toliko bolj pomembno, da v sodobnem svetu zgodovine, v katerem je čutnost enkratnega je močnejša kot iluzija večnosti, z vso pozornostjo prisluhnemo odtisom zvočnih sledi, v katerih sta v soustvarjalnosti združeni sodobna skladateljska govorica in občutljiva interpretativna gesta. Pričujoča zgoščenka Aleša Kacjana je avtorsko delo poustvarjalca, ki se od vsega začetka svoje izvajalske avanture zaveda pomembnosti polja zvočnosti, v katerega je vpet njegov inštrument, hkrati pa pomembnosti prisluškovanja skladateljskim govoricam in rešitvam,ki so jih ti posvetili njegovemu inštrumentu. O tem priča tudi izbor skladb, ki ga razumemo kot potovanje po pokrajinah plemenitega zvočnega valovanja, ki nosi v sebi kalejdoskop glasbenih pripovedi, razpete med pretanjeno senzibilnostjo in vrhunsko virtuoznostjo.