Simfonicni orkester RTV Slovenija / Irena Koblar

Nekateri glasbeni zgodovinarji prepoznavajo v Mozartovih (1756-1791) klavirskih koncertih “dnevnik” skladateljevega ustvarjalnega utripa, kompendij koncertantne umetnosti druge polovice 18. stoletja ter skladateljevega glasbenega mišljenja in zorenja nasploh. Gotovo je, da skladatelj ni le izpopolnil omenjene zvrsti, temveč jo je z umetelno združitvijo virtuoznega sijaja in simfoničnega kompozicijskega principa postavil na tirnice, iz katerih se je razvejila koncertantna umetnost 19. stoletja. Čeprav klavirski koncerti kažejo visoko raven kompozicijske kreativnosti, pa jih je skladatelj dojemal predvsem kot medij pianistične umetnosti, kot medij, s katerim je vzdrževal svoj koncertantni sloves. Koncert za klavir in orkester št. 12 v A-duru, KV 414, je prvi od treh koncertov (KV 413, KV 414, in KV 415), ki so nastali v letu 1782 in skupaj sestavljajo cikel. Gre za koncerte, ki dopuščajo tako komorno kot polno orkestrsko zasedbo. Koncert KV 414 je prvo Mozartovo tovrstno delo, katerega uvodni tutti prvega stavka vsebuje tri tematske skupine. Lahkotna briljanca glasbenega poteka raste tako iz značaja tem kot iz dialoga protagonistov. Temo drugega stavka si je Mozart sposodil iz uverture k operi La Calamità dei Cuori Johanna Christiana Bacha ter se s tem poklonil leta 1782 umrlemu vzorniku. V sklepnem rondoju se je skladatelj nekoliko poigral s pričakovanji poslušalcev, saj klavir ne vstopi z značilno temo, temveč s svojevrstno improvizacijo na le-to. Klavirski koncert št. 2 v B-duru Ludwiga van Beethovna (1770-1827) je eno tistih del, ki jih je skladatelj v pismu založniku označil za eno “ne najboljših te zvrsti”. Razlog je bil najbrž ta, da je od prve izvedbe do objave preteklo nekaj let, v teh pa se je zgodil premik v skladateljevi glasbeni govorici. Klavirski koncert št. 2 je bilo po vsej verjetnosti prvo orkestrsko delo (1795), s katerim se je mladi skladatelj predstavil dunajskemu občinstvu. Dotlej je bil namreČ znan kot izvrsten pianist, kajti prav to mu je omogoČilo sprejetje v dunajske glasbene kroge. Čeprav ima koncert številko dve, je pravzaprav prvo skladateljevo delo te zvrsti. Obrnjeno zaporedje prvih dveh koncertov izhaja torej iz zaporedja objav koncertov in ne iz nastanka del. Ko se je Beethoven odpravljal na Dunaj, ga je njegov pokrovitelj grof Ferdinand von Waldstein pospremil z mislijo, “naj prejme Mozartovega duha iz Haydnovih rok”. Koncert je v resnici odmev na Mozartove klavirske koncerte, ki jih je Beethoven zelo občudoval, obenem pa sugerira odmik od mojstrovin velikega vzornika in hotenje po osebni govorici. Prvi stavek odpira daljša orkestrska ekspozicija, v kateri se soočita obe kontrastni temi - gradivo, ob katerem izpeljuje skladatelj nadaljnji potek stavka. Largo je poduhovljen dialog pretanjene zvočnosti klavirja in zvočnih razsežnosti orkestra. Koncert sklene poskočni rondo, katerega poudarjeni ritmični utrip ponese celotno glasbeno dogajanje. Lucijan Marija Škerjanc (1900-1973) je eden tistih slovenskih skladateljev, ki so močno zaznamovali slovensko glasbeno zgodovino 20. stoletja ne samo kot skladatelji s prepoznavnim in umetniško izbrušenim glasbenim jezikom, temveč tudi kot pianisti, dirigenti, glasbeni publicisti in pedagogi. Ne oziraje se na glasbeno-ideološke dvome in spopade je s široko glasbeno in splošno humanistično razgledanostjo svetovljansko obvladoval slovensko glasbeno dogajanje. Po študiju kompozicije na Dunaju pri Josephu Marxu je odšel v Pariz, kjer se je dodatno izpopolnjeval pri Vincentu d’Indyju. Študij dirigiranja je končal pri Felixu Weingartnerju na baselskem Konservatoriju. Slovensko glasbeno življenje je zaznamoval predvsem kot profesor kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo ter nekoliko pozneje kot rektor iste ustanove, kot dirigent Orkestralnega društva Glasbene matice in zlasti kot izjemno uspešen direktor Slovenske filharmonije. Vseskozi je deloval kot glasbeni pisec in kritik, napisal je tudi več pedagoških priročnikov, nekaj monografij in razprav.