Za vekomaj

Nekoč je bil – v socialistični Sloveniji in Jugoslaviji – mlad fant z imenom Lado, rojen med vojno. Rasel je v tedaj skromnih razmerah, brez očeta (zgubil ga je star komaj tri leta), a bil je dovolj zvedav, ambiciozen, priden in pameten; vedel je, da »nekaj hoče«. Kaj pravzaprav, mu na začetku niti ni bilo jasno, a počasi je odkrival samega sebe in svoje talente. Glasba ga je oplajala že od rane mladosti, saj je bil oče kapelnik vojaške godbe (občasno je dirigiral celo v Ljubljanski operi) in tudi stric je bil glasbenik. V dijaških letih je na stojišču navdušeno spremljal predstave v Operi, še prej pa je – kot otrok – tudi sam »nastopil« v Puccinijevi Madame Butterfly… In njegova odrska mama je bila tedaj slavna primadona Valerija Heybal. Ko ga je stiskala k svojim prsim, mu je gotovo vdahnila ljubezen do umetnosti, predvsem do glasbe. A Lado se je po nižji gimnaziji odločil za Srednjo pomorsko šolo v Piranu, čeprav je poprej nastopal v šolskem kvartetu, v katerem je bil tudi Primož Lorenz. Sodeloval je tudi v prvem Galetovem filmu o Kekcu; bil je celo med konkurenti za vlogo Rožleta. V Sloveniji Lado ni izdal veliko plošč, čeprav ima na Radiu več kot dvesto posnetkov, zato je jubilejni dvojni album pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija, ob petdesetletnici njegovega glasbenega in umetniškega delovanja, toliko bolj pomemben. Na drugi zgoščenki so zbrane njegove največje uspešnice, tuje in domače, ki jih je prepeval na svojih nastopih in festivalih, zelo pa je zanimiva prva; na njej se predstavlja z nekaj novimi in najnovejšimi posnetki, od narodnih pesmi, balad in šansonov do partizanske Hej, brigade. Na svoj način izvaja staro uspešnico Prelepa si, bela Ljubljana, v edinstvenem duetu z ženo Verico pa slovenski narodni Nocoj pa oh nocoj in So še rožce v gartelnu žavovale; ni pozabil na Sepetovi Zemlja pleše in Balada za mrtve vagabunde, v kateri je še prav posebej prepričljiv, a prave poslastice te zgoščenke so Za vekomaj, Lenuh, Darilo in Pismo pesmi. Nekoč mladi, nadebudni Lado je dandanes uglajeni soprog in skrbni, ljubeči oče sedemnajstletnega sina Martina. Iz radovednega in ambicioznega fanta je – kot bi mignil! – postal sedemdesetletnik, a je še vedno mladostno zagnan; ne miruje, dela, poje,snema, načr- tuje, organizira…. Priljubljen je tako v Sloveniji kot v nekdanji skupni državi. Povsod ga imajo radi, povsod ima prijatelje – pa ne samo v pevskih in glasbenih, tudi v književniških, gledaliških in filmskih krogih, saj je bil in ostal – ne le pevec – ampak tudi umetnik in svetovljan. Vladimir Frantar