MED ISKRENIMI LJUDMI

Dolgo sem razmišljal, kako naj naslovim izbor najlepših pesmi, ki jih je v svoji plodni karieri odpela Majda Sepe. Spomnil sem se naslova avtobiografskega romana slavne ameriške temnopolte pevke jazza Billie Holiday (ki ga je napisala skupaj z Williamom Duftyjem, po tej predlogi pa je nastal film s pevko Diano Ross v glavni vlogi) . Lady Sings The Blues, po naše bi nekako parafrazirano rekli Dama poje slovensko popevko! Tako zagotovo najbolje označimo vsebino te kompaktne plošče. Na njej so različne zvrsti: klasični šanson, ki temelji na besedilih uveljavljenih slovenskih pesnikov, ameriške popularne pesmi in italijanske kancone (seveda s festivala v San Remu!), pa aktualne pop uspešnice in pesmi z izrazitim mediteranskim nadihom. Toda nič ne določa izbire pesmi bolj kot dejstvo, da je Majda Sepe zapela nekaj najlepših slovenskih popevk. Takih, ki jim tudi dvajsetletna zgodovina ni ničesar odvzela - še več, pridobile so na kvaliteti, kot staro vino, ki z leti pemeniti buke. Danes zagotovo ni težko izreči pojem slovenska popevka, ker ta obstaja ali je vsaj obstajala, in ljudje, ki so jo ustvarjali in izvajali, vedo, kako težko je bilo priti do nje. Kako hkrati slediti svetovnim tokovom in predelati tuje vplive, ki so prišli iz jazza pa ameriške pop glasbe, italijanske kancone, morda nemškega šlagerja, ter nato ustvariti nekaj čisto svojega, nekaj, kar ima nadih slovenskega okolja, čustev, pa hkrati ni niti kopiranje niti stvar lokalnega pomena in dometa? Majda Sepe je takšni pesmi dodala svojstven prispevek. S svojim žlahtnim glasom in senzualno vokalno izvedbo je oblikovala nekaj najlepših slovenskih popevk, ki so seveda predstavljene tudi na tej kompaktni plošči. Ob poslušanju tega izbora izgleda vse nekako lahko in preprosto: drug za drugim se vrstijo besedila, polna prelepih metafor o izgubljenih in ponovno najdenih ljubeznih, o ljudeh, o stvareh, ki nas vse zadevajo. Napisali so jih najbolj uveljavljeni pesniki, kot so Janez Menart, Branko Šomen, Elza Budau, Gregor Strniša, Kajetan Kovič, Dušan Velkaverh in legendarni Frane Milčinski-Ježek. Melodije, ki jim ni mogoče odreči izvirnosti, so nastale v "laboratoriju" Mojmira Sepeta pa Bojana adamiča, Aleša Kersnika, Jureta Robežnika, Milana Ferleža in nekaterih drugih. Tudi aranžmaji so vsak zase mala mojstrovina, za revijske orkestre pa so jih pripravili Mario Rijavec, Mojmir Sepe, Ati Soss, Jože Privšek, Dečo Žgur in še kdo. Tako pripravljene pesmi so prišle do Majde Sepe, ki je tem draguljem dodala tisto "nekaj": hrepenenje po ljubezni je z njeno interpretacijo dobilo nežni, čutni dotik ženske, ki želi ljubiti in biti ljubljena, ženske s paleto človeških čustev, ki jih zna izraziti s pesmijo, pisani njej na kožo. Tokrat nam Majda Sepe predstavlja enaindvajset biserov iz svoje zakladnice, ki šteje več kot tristo posnetkov, med katerimi bi še mnogi zaslužili, da bi bili v tej antologiji. (Ognjen Tvrtković, 1996)