Sijaj mi soncece

»Kadar nič ne pomaga, samo glasba obriše solze in opogumi srce«, pravi neki nemški pregovor. Za venček štirinajstih slovenskih ljudskih, ki jih pod naslovom Sijaj mi, sončece poslušamo na tej zgoščenki, je sporočilo iz pregovora več kot rdeča nit, je neke vrste povezovalna atituda, v kateri ves čas potrepetavajo ljubezen, žalost in bolečina, kdaj pa kdaj tudi upanje ali hrepenenje ali zagledanost v minule čase. Nastale so iz življenjske izkušnje, ki nikakor ni radostna, ki pa jo neutešljiva ljubezen odene s presunljivo lepoto. Take so vse ljubezenske žalostinke, ki jih lahko slišimo in občutimo v tem izboru. Zanj sta s svojimi priredbami poskrbela Marjan Kregar in Tomaž Plahutnik, ki sta znala tenkočutno prisluhniti ljudskemu melosu v pesmih, hkrati pa mu dati nekakšno ljubiteljsko presežnost, brez katere ne bi zvenele kot samosvoj, specifičen glasbeni dosežek. K temu prispeva tudi odločitev za instrumentalni trio, v katerem poleg njiju (harmonika, citre) nastopa tudi Franc Kompare (trobenta). Vse skupaj se je torej izvilo iz duše glasbene skupine, ki jo privlači melos ljudske pesmi in njeno pristno sporočilo, za katerega vemo, kako se duši v huronskem hrušču današnjega časa. Lirični sopran Nine Kompare Volasko v venčku Sijaj mi, sončece pa se ne da preglasiti, saj spada v zatišje sobe, kjer še domuje ta subtilnost in zbranost. V njenem glasu je vseskozi zaznavna velika pretanjenost in melodična pretehtanost glede na vsebino pesmi, ki ji s svojimi gradacijami daje poudarke, v katerih se odražajo posebnosti njene solistične interpretacije; izhajajo pa iz občutij, ki jih pesem s svojimi pomenskimi in vokalnimi sestavinami spodbuja v njej. Gre za neke vrste sodoživljanje, ki ji ga ponuja avtorsko nekoliko obdelano ljudsko izročilo. Nina Kompare Volasko se zna iz tega sodoživljanja povzpeti do vrhunskega sopranskega lirizma, ki se nikoli ne sprevrže v afektacijo ali v razčustvovanost, pač pa s svojo sugestivnostjo in pristnostjo do kraja zasvoji poslušalca.